Pogovor dveh staršev o tem, zakaj otrok obiskuje glasbeno šolo.
En starš vpraša drugega: ”Zakaj zapraviš toliko časa in denarja za ure klavirja in tekmovanja za svojega otroka?”
V odgovor dobi sledeče: ”Moram ti nekaj priznati – ne plačujem zato, da bi moj otrok postal vrhunski glasbenik.”
Prvi starš ponovno vpraša: ”Zakaj torej plačuješ, če ne zato, da bi tvoj otrok postal vrhunski glasbenik?”
Drugi starš odvrne: ”Plačam za trenutke, ko je moj otrok tako utrujen, da si želi odnehati, a vendar ne odneha. Plačam za priložnost, da moj otrok razvije do-življenjska prijateljstva. Plačam za priložnost, ki jo ima otrok, da se od dobrih učiteljev nauči ne le tehnike, vendar tudi življenjskih lekcij. Plačam, da se moj otrok nauči discipline. Plačam, da se nauči sprostiti med socialnimi interakcijami, da bo ponosen, pomagal ostalim, da bo vljuden in spoštljiv član družbe. Plačam, da se nauči živeti z razočaranji, ko mu nekaj ne uspe ali ne zmaga, ko naredi napako pri stvari, ki jo je že tisočkrat vadil, zato da se vrne z dvignjeno glavo in vadi še naprej. Plačam, da se nauči dosegati cilje. Plačam, da se moj otrok nauči, da uspeh ne pride čez noč, temveč je plod neštetih ur truda; da je učenje dolgotrajen proces. Plačam, da je moj otrok na odru, namesto da zahaja v težave z napačno družbo … Lahko bi nadaljeval v neskončnost, a na kratko ti odgovorim takole, ne plačam zato, da moj otrok vadi, plačam za priložnosti, ki mu jih glasba ponudi, da se razvije kot oseba in ima od tega koristi do konca svojega življenja, da pomaga ostalim in spoštuje njihovo individualnost. Resnično verjamem, da je to izjemna investicija. To je moja zapuščina zanj in za družbo.”
Povzeto po B. B.
